V glavi je, zaradi viskija in 'brinovca', katerega smo točili franoskim umetnikom, tajskim ministrom in vsem zbranim, še močno piskalo. Oči se še niso čisto odprle, a že smo se s terencem peljali v junglo. Toliko doživetij, spoznanj, fotografij, toliko komarjev, pajkov, kač, domačinov,... preveč vsega, da bi se dalo občutke in vtise spisati s tajsko tipkovnico na blog. Vodič, malo starejši od nas, je imel mačeto, s katero je utiral pot. Imeli smo svojega kuharja, starega čiča, menda enega najboljših borcev v pragozdu. Iz bambusa in ostalega zelenja nam je pripravljal hrano, izdeloval orožje,... Prespali smo dvakrat, v vaseh kjer živijo plemena. Govorijo svoj jezik, varuje jih druga religija, kot ostale Tajce. Vseeno so bolj socializirani, kot smo pričakovali. Do njih vodi težko prevozna cesta, imajo elektriko, nekje celo internet. Na poti srečamo le redke turiste. Hodili smo peš, gor in dol, med bambusi, čez potoke, blato, slapove. S svojo kondicijo in tempom hoje smo presenetili vodiča, kakopak... saj smo Gorenjci.
In ker v divijni velja geslo ' v slogi je moč', je vodič postal naš kolega in ni bilo potrebno veliko, da smo se po prihodu nazaj v mesto, znašli skupaj z njegovimi kolegi na pivu. Bili smo v lokalu brez Evropejcev, kjer se gleda fuzbal, pije pivo in gricka pečene kobilce.
No comments:
Post a Comment